IT-arhitektura – So What?

V zadnjem času so me različne organizacije kar nekajkrat prosile, da bi podal mnenje glede njihovih novih IT-rešitev, na katere so navadno – vsaj na začetku – zelo ponosne. Najprej ti vsi evforično predstavijo svojo novo pridobitev, ki je v primerjavi z nekaj leti nazaj, po navadi, vsaj v dizajnerskem smislu, všečna. Pri uporabniški izkušnji se navadno že začne zatikati, glavni problem pa se največkrat pojavi, ko pogledaš pod »pločevino«, da vidiš, kako je celotna rešitev arhitekturno zasnovana in integrirana v IT-okolje organizacije.

Danes se ve, da arhitektura programske opreme, na kateri temelji vaša IT-strategija, lahko precej prispeva k poslovnemu uspehu. Težko je biti uspešen, če je tvoje računalniško okolje zastarelo ali bo to tako postalo v naslednjih mesecih. Vendar pa je zelo naivno ocenjevati stopnjo zastarelosti z merjenjem starosti strojne in programske opreme v vašem IT-oddelku podjetja. Veliko bolje se to vidi iz IT-arhitekture. Mnogo podjetij je od začetka sploh ni načrtovalo, druga pa so jo z leti pozabila nadgraditi v skladu s tehnološkim napredkom in s tem zahtevami tehnologije. Zato je danes za uspeh ključno ustvariti robustno strategijo upravljanja IT-arhitekture, ki se začne s prepoznavanjem vrzeli oz. šibkih točk trenutnega stanja v organizaciji.

Arhitektura IT-sistema dejansko opisuje načrtovalske odločitve na visoki ravni, ki nas vodijo pri razvoju izbranega sistema. Obstaja kar nekaj arhitekturnih vzorcev, s katerimi se lahko izognemo določenim specifičnim težavam, vendar pa je treba vedeti, da ne obstaja nekaj, kar bi lahko definirali kot “pravilna” ali “najboljša” arhitektura. Je pa tudi kar nekaj antivzorcev, ki določajo t. i. slabe arhitekture. Če jih pravočasno prepoznate, vam bo mogoče celo uspelo odpraviti napake in zaviti nazaj na pravo pot.

Zato je za podjetje najpomembnejše, da njihovi odgovorni za IT pravočasno prepoznajo opozorilne znake, ki kažejo na to, da je organizacijo prevzela slaba IT-arhitektura. Teh opozoril pa ni malo. Prvo verjetno vsi poznate. Ročni vnosi kot posledica nezmožnosti povezati dve samostojni aplikaciji med sabo s tehnološko rešitvijo. Človek nastopi kot vmesnik, z njim pa se potem pojavijo navadno napake pri vnosih, ki vodijo v slabo kakovost in vprašljivo produktivnost ter učinkovitost. Ta problem pa v bistvu nastane zato, ker so bile aplikacije v podjetju razvite silosno, brez nekega arhitekturnega pristopa k celostni rešitvi. Če pa vsak oddelek gradi zase silosno rešitev, ki mu ustreza, se prej ali slej vedno zgodi, da več sistemov rešuje isti problem. Ta redundantnost posameznih delov aplikacij pa dolgoročno povzroči velike stroške vzdrževanja in zagotavljanja integritete. Niso pa problem samo redundantne aplikacije, še večji so po navadi redundantni podatki. Njihovo vzdrževanje in sinhronizacija sta zapletena, draga in neproduktivna. Namesto da bi se posvetili izkoriščanju podatkov in pridobivanju znanja iz njih, se ukvarjamo s stvarmi, ki nimajo dodane vrednosti. Redundantnost podatkov in aplikacij pa generira še en ogromen problem – integracijo vseh teh sistemov. Več sistemov in podatkov pomeni več vmesnikov med sistemi. Dodajte en vir podatkov za drugim in kmalu imate nekoherentno mrežno povezavo podatkov in sistemskih vmesnikov, zaradi česar je arhitektura krhka in skoraj neobvladljiva za vzdrževanje. Zagotovo to ni formula za vitek IT.

Žal pa pot od slabe v dobro definirano in implementirano IT-arhitekturo ne vodi prek bližnjic, ampak po poti, ki temelji na sodelovanju in znanju vseh vpletenih v podjetju, odgovornih za implementacijo poslovne strategije. Kako pomembno je to, je vedel že davnega leta 1967 Melvin Conway, računalniški programer, znanstvenik in heker, ko je predstavil svojo idejo, danes poznano v obliki Conwayjevega zakona, ki pravi, da “vsaka organizacija, ki načrtuje sistem (opredeljena širše tukaj kot samo informacijski sistemi), bo neizogibno ustvarila zasnovo, katere struktura je kopija komunikacijske strukture organizacije”. Drugače povedano, vaš IT-sistem in njegova zasnova sta ogledalo vaše organizacije. Presenečeni? Yeah …