Avtomatizacija ni dovolj, potrebujemo več – intuitivna omrežja so tu!

Gre pri avtomatizaciji upravljanja informacijske tehnologije za oprijemljivo in merljivo pridobitev ali zgolj za pretirano navdušenje, od katerega imajo korist predvsem tisti, ki jo najglasneje zagovarjajo? Kako pomembno je pravzaprav, da upravljanje avtomatiziramo? So slovenska informacijska okolja dovolj velika, da je avtomatizacija smiselna in upravičljiva?

Slovenski ponudniki storitev in sistemski integratorji si takšna vprašanja postavljamo prav tako kakor naši kupci. Po eni strani skupaj s proizvajalci tehnologije želimo opravljati vlogo prinašalcev novosti, po drugi strani pa s primerno zadržanostjo ohranjamo distanco do novosti, ki jih čas še ni ovrednotil. Kam bi v tem smislu človek postavil avtomatizacijo?

Pred dnevi sem, skupaj s kolegi, v enem večjih in precej konservativno naravnanih podjetij predstavljal predlog prenove njihovega celotnega IKTomrežja. O zagotavljanju osnovnih funkcionalnosti omrežja ni veliko povedati in na tem področju pomembnih razlik med ponudniki rešitev ne gre iskati. Zato sem kupca raje povprašal po upravljanju, kjer so razlike lahko izjemno velike. Odgovor je bil boljši, kot sem si upal pričakovati. Nekako v smislu, da je preprostost in učinkovitost upravljanja že dolgo samoumevna, dober vpogled v dogajanje v omrežju pa nekaj, kar postaja izjemno pomembno in zaželeno, tako rekoč nujno! Torej se premika. Pomembno je to zavedanje, da je zgolj avtomatiziranje ponavljajočih se aktivnosti šele majhen korak k učinkovitosti upravljanja, ki ni zanemarljiv, a ostaja na pol poti. Smisel avtomatizacije je prav v njeni povezanosti z vpogledom v dogajanje in odzivanju nanj.

Proizvajalec IKT-tehnologije Cisco je skozi zasnovo intuitivnih omrežij od vseh danes razpoložljivih in primerljivih tehnologij, v okviru svoje strateške usmeritve v digitalno mrežno arhitekturo (DNA, Digital Network Architecture) idejo samodejnosti upravljanja omrežij pripeljal najdlje. Omrežja preko vpogleda v dogajanje spoznavajo sama sebe, se učijo o sebi in prilagajajo svoje obnašanje. Obenem ob neželenih dogodkih prožijo hitre odzive v realnem času ter na ta način ohranjajo visoko raven razpoložljivosti ter varnosti. Varnost je zelo pomembno poglavje v zasnovi DNA in je vanjo strukturno vgrajena. Po eni strani je orkestrirana od zgoraj navzdol, kar zagotavlja konsistentnost varnostnih politik in celovit pregled, po drugi strani pa je izvajana na vseh točkah omrežja, kar zagotavlja obilo povratnih informacij (omrežje kot senzor) ter hitro odzivanje.

Arhitektura Cisco DNA tehnično sloni na virtualizaciji in programsko opredeljenih (software-defined) omrežjih, kjer je strojna oprema skozi sloj abstrakcije logično ločena od sloja, ki jo upravlja. Pridobitve takšnega pristopa uveljavlja tako v okolju lokalnih omrežij (SD-Access) kot v prostranih omrežjih (SD-WAN). V okolju SD-Access s programskim ustvarjanjem navideznih omrežij lahko izvajamo poljubno (mikro)segmentacijo lokalnih omrežij in kampusov, pri SD-WAN pa z ustvarjanjem navideznih povezav lahko tvorimo poljubne logične topologije WAN-omrežij, pri čemer za dejanski transport uporabljamo poljubne prenosne tehnologije (splet, MPLS, LTE …) in tako dosegamo visoko razpoložljivost in stroškovno učinkovitost. Skratka, tako rekoč, prilagodljivost brez meja.

Kakšna je pot naprej? Umetna inteligenca trka na vrata …