Imamo dovolj osnov za vzpostavitev integriranega informacijskega sistema v zdravstvu?

Imamo dovolj osnov za vzpostavitev integriranega informacijskega sistema v zdravstvu?
24. 8. 2016 InfoSRC

mag. VASJA REBEC
SRC Infonet d.o.o.

Imamo dovolj osnov za
vzpostavitev integriranega
informacijskega sistema
v zdravstvu?

»Imamo!« in s tem bi lahko tudi zaključil. V resnici je pa
vprašanje izredno večplastno in nedefinirano, saj ga vsak
med nami razume nekoliko po svoje. Ambicija prispevka ni
povsem poenotenje ideje o dikciji, kaj sploh je integrirani
zdravstveni sistem, temveč zgolj deljenje osebnega mnenja
glede večkrat napačno razumljenih in uporabljenih izrazov
v slovenskem zdravstvenem okolju. Do neke mere bi želel
osvetliti tehnično neutemeljena pričakovanja IT-rešitev, ki
praviloma lahko podpirajo in pospešijo zakonsko, stanovsko
ter meddeležniško dogovorjene procese, ne morejo pa
preleviti neustreznih organizacijskih dogovorov v ustrezne.
Želel pa bi tudi izpostaviti nujnost partnerskega pristopa med
državo, deležniki in izvajalci zdravstvenih (IT) rešitev.

INFORMACIJSKI SISTEM V ZDRAVSTVU
Ko v Sloveniji govorimo o integriranem informacijskem sistemu v zdravstvu, je podobno, kot da bi govorili o slovenski nogometni reprezentanci. Hitro rečemo, da ni dovolj dobra, in vsakič, ko prejmemo gol, nas je hitro približno dva milijona selektorsko-trenerskih strokovnjakov, ki menimo, da selektor nima pojma. Če pa pogledamo objektivno, je slovenska nogometna reprezentanca po kazalniku vložek– izplen med najboljšimi na svetu. Po mojem, trenutno precej neobjektivnem mnenju, mislim, da je slovenski informacijski sistem v zdravstvu po tem kazalniku med najboljšimi na svetu. To, da smo Slovenci grozovito samokritični do lastnih in izredno popustljivi ter radodarni do tujih »selekcij« ali rešitev, je pa že naša pregovorno hlapčevska lastnost, ki nas tu in tam paradoksalno dela marsikje boljše od ostalih.

INTEGRIRANI SISTEM

Sam nisem informatik in morda je občasno to tudi moja prednost, ker skušam razumeti integrirani sistem kot večina uporabnikov, ki jih v vsakodnevni rabi podatkov za izvajanje plemenitih ter zahtevnih procesov v zdravstvu moti, da morajo podatke prepisovati, pregledovati v dveh aplikacijah, odpreti spletni brskalnik, iskati razlike med različnimi sistemi itd. Kako lepo bi bilo, da bi vse podatke, ki jih potrebujemo v trenutku in prikazane na želeni način, dobili na ekran z enim ali celo brez klika. Naj vas pomirim: tega ni nikjer na svetu. Marsikatera država nima niti zdravstvene kartice, nima e-recepta, nima niti EMŠO (npr. Velika Britanija, Nemčija in Italija, ne države tretjega sveta).

Marsikdo že več let »predava« o svetem gralu zdravstvene informatike z več ali manj enotnim motom: »Vsi podatki na enem mestu.« Tu pa je najbolj problematična beseda ‘vsi’. Večinoma jo uporabljajo tisti, ki ne poznajo procesov dela večjih zdravstvenih ustanov. Beseda ‘vsi’ je problematična vsaj z dveh vidikov: zaradi količine in posledično neuporabnosti ter zaradi različnosti formatov, standardov ipd.

Dosti bolj korektna in učinkovita usmeritev bi bila: »Ključni podatki na enem mestu.« Čeprav, če se ponovno vprašamo, ali je najučinkoviteje, da se vsi tipi podatkov obravnavajo na enak način, ne glede na velikost, format, časovno pomembnost ipd., bi končna definicija lahko bila: »Ključni podatki, dostopni na ustrezen način.« To je zame sprejemljiva definicija integriranega zdravstvenega sistema.

HIS NI PLATFORMA

Hospital oziroma Health information system (HIS) se praviloma uporablja za centralne sisteme v bolnišnicah, zdravstvenih domovih ali pri specialistih in predstavlja popis celotnega procesa dogajanja okoli pacienta, od identifikacije v zdravstveni ustanovi prek zdravljenja do izdaje ustreznega računa. Sistemi so praviloma veliki, kompleksni in so nastajali desetletja v tesnem stiku med ponudniki sistemov ter izvajalci zdravstvene dejavnosti. Najbolj kompleksne postavitve HIS -ov so seveda v bolnišnicah, kjer imajo tudi ogromno podsistemov, kot so: radiološki IS, patološki IS, endoskopski IS, lekarniški IS … V najkompleksnejših slovenskih postavitvah imamo tudi več kot trideset podsistemov oz. kompleksnih integracij. Tak sistem zahteva relativno veliko vsebinskega (sledenje zakonodaji in regulativi) in tehničnega vzdrževanja, učinek pa je premo sorazmeren s stopnjo partnerstva med ponudnikom ter izvajalcem.

Platforme pa bi kot dobro obveščen laik razdelil na dva tipa: izmenjevalne in razvojne, ki omogočajo gradnjo aplikacij. Med izmenjevalne platforme bi lahko uvrstili rešitve, kot so e-hrbtenica in e-recept, ki od samega začetka uporabe pospešujejo definicijo integriranega zdravstvenega sistema: »Ključni podatki, dostopni na ustrezen način.« Seveda, več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je idej za izboljšave in bliže smo tej definiciji.

Razvojne platforme pa so rešitve, ki jih ponujajo svetovna in tudi slovenska podjetja z željo, da bi čim več start-up, pa tudi uveljavljenih podjetij gradilo predvsem manjše, pa tudi večje zdravstvene aplikacije v točno določenem formatu, ki pa se od platforme do platforme razlikuje. Ideja je, da bi bile ena ali več aplikacij, ki so tako nastale, med seboj laže povezljive in tudi integrabilne v druge sisteme.

Hospital oziroma Health information system (HIS) se praviloma uporablja za centralne sisteme v bolnišnicah, zdravstvenih domovih ali pri specialistih in predstavlja popis celotnega procesa dogajanja okoli pacienta, od identifikacije v zdravstveni ustanovi prek zdravljenja do izdaje ustreznega računa. Sistemi so praviloma veliki, kompleksni in so nastajali desetletja v tesnem stiku med ponudniki sistemov ter izvajalci zdravstvene dejavnosti. Najbolj kompleksne postavitve HIS-ov so seveda v bolnišnicah, kjer imajo tudi ogromno podsistemov, kot so: radiološki IS, patološki IS, endoskopski IS, lekarniški IS … V najkompleksnejših slovenskih postavitvah imamo tudi več kot trideset podsistemov oz. kompleksnih integracij. Tak sistem zahteva relativno veliko vsebinskega (sledenje zakonodaji in regulativi) in tehničnega vzdrževanja, učinek pa je premo sorazmeren s stopnjo partnerstva med ponudnikom ter izvajalcem.

Po mojem, trenutno precej neobjektivnem mnenju, mislim, da je slovenski informacijski sistem v zdravstvu po tem kazalniku med najboljšimi na svetu.

ENOTEN HIS-SISTEM (ZA SLOVENIJO)

V teoriji je enoten informacijski sistem seveda možen, a le z »dekretom« in ogromnim povečanjem finančnega vlaganja v poenotenje HIS-ov za obdobje od pet do deset let. Dejstvo je, da je prehod na drugi HIS organizacijsko izredno drag. Izobraževanja, migracija, prilagoditve, ponovne integracije s podsistemi ipd. lahko za nekajkrat presegajo vrednost HIS -ov. Morda je možen le scenarij case-by-case, ampak (kljub temu, da bi zdaj moral drugače govoriti) se mi zdi z vidika države/državljanov bolje vlagati v definicijo: »Ključni podatki, dostopni na ustrezen način.« Menim, da so bili tudi nekateri projekti e-zdravja korak v pravo smer.

ali-imamo-dovolj-osnov

PRIMER DOBRE PRAKSE: E-RECEPT

Elektronsko rešitev e-recept je izdelal konzorcij 7 podjetij. Dejansko se je v tem projektu zgodilo mnogo neobičajnih stvari. Najprej je v naročniku dozorelo spoznanje, da slovenska zdravstvena informatika ni slaba, saj ima več kot 25 let zgodovine podpiranja ogromnega števila zdravstvenih procesov. Drugo neobičajno spoznanje naročnika je bilo, da je uspeh projekta neločljivo povezan z uporabniško izkušnjo, ki mora biti za zdravstvene delavce čim manj stresna, tako da je koncept recepta tak, da za uporabnika predstavlja sistem e-recept zgolj nekaj novih funkcionalnosti v programu, ki ga že pozna. Tretja neobičajna stvar je bila ta, da je sedmim podjetjem, ki smo si marsikje konkurenčna, uspelo priznati, kje smo dobri, in pripraviti mešano projektno skupino, ki je delala na tem projektu za tako rekoč polni delovni čas. Zaradi intenzivnosti projekta se je znotraj projektne skupine dejansko vzpostavil odnos, ki je enakovreden, kot če bi vsi delali v istem podjetju. Prav tako se je partnerski odnos vzpostavil tudi s predstavniki naročnika. Projekt e-recept izrazito zasleduje moto: »Ključni podatki, dostopni na ustrezen način.«

PROJEKCIJE ZA VSAK DAN

Malo za šalo, malo za res. Slovenci praviloma hodimo po svetu, da bi lahko kritizirali doma, za razliko od Kitajcev, ki hodijo, da bi proizvajali doma. Mnogokrat ta ali oni zdravnik v tujini vidi všečen grafični vmesnik tega ali onega (pod)sistema in projicira ugotovitev na način, da je vse, kar imamo v Sloveniji, slabo. Seveda malokoga zanima, kako je sistem v resnici integriran v celoten proces, ali je treba podatke štirikrat ročno prepisati, da o ceni niti ne govorimo. V Sloveniji imamo seveda še ogromno prostora za izboljšave, vsaka konstruktivna kritika in namig za izboljšavo sta več kot dobrodošla, tu in tam pa nam primanjkuje samozavedanja, da nismo slabi. Mimogrede, Nemčija e-recepta še nima.

ZDRAVSTVO JE RESEN IN ZAHTEVEN EKOSISTEM

Kakršnakoli IT-rešitev se vedno vrti v trikotniku: razpoložljivost, varnost in cena. Vsi vemo, da je varnost podatkov tako z vidika točnosti in ustrezne hrambe kot tudi z vidika varovanja osebnih podatkov v zdravstvu velikega pomena. Razpoložljivost ključnih podatkov pa lahko marsikdaj odloča med življenjem in smrtjo. Ni treba biti IT-strokovnjak, da vemo, da cena prav tako sledi zahtevam po varnosti in razpolo- žljivosti. Tukaj se vračam na partnerstvo. Verjetno smo že vsi kdaj pomislili, da dr- žava pretirava z zahtevami po varnosti podatkov, a po drugi strani mnogokrat prepusti skrbništvo nad posameznim segmentom ključnih podatkov podjetjem z enim zaposlenim, brez zdravstvene zgodovine, brez ustreznih strokovnjakov. Zdravstveni sistem je kompleksen in potrebuje kontinuiteto v skrbništvu, ki naj jo zagotovi dr- žava ali pa naj to v partnerskem odnosu prepusti domači zasebni iniciativi. Nenehno iskanje najnižje in večkrat ekonomsko neopravičljive cene postaja navada, ki nas lahko dolgoročno največ stane.

NAMESTO ZAKLJUČKA

Vzpostavljanje integriranega informacijskega sistema je proces in ne stanje. Ta proces poteka bolj ali manj kaotično, bolj ali manj usmerjeno, bolj ali manj premišljeno vsak dan. Na učinkovitost tega procesa pa vplivajo predvsem organizacijski dejavniki, ki niso informacijske narave, kot so: dostopnost zdravstvenih šifrantov, zakonodaja, regulativa, usklajenost zdravstvenih politik, razdeljenost »centrov moči« oz. deležnikov v zdravstvu. V Sloveniji je kar nekaj podjetij, ki se več deset let ukvarjajo in s pomočjo IT podpirajo procese v zdravstvu. Ta podjetja imajo veliko domenskega znanja, zadostno tehnično znanje in ne nazadnje zaposlujejo predvsem slovenske strokovnjake, ki zagotavljajo pripadnost rešitvi ter dolgoročnemu razvoju. Če zelo poenostavim: države, kjer je IT-podpora na nekoliko višjem nivoju, so tiste, kjer je vzpostavljen partnerski odnos.

Zdravstveni IT je odlična platforma za populistične gostilniške debate, kjer se marsikdo zelo hitro počuti strokovnjaka, ki lahko ex cathedra napiše to ali ono teoretično strategijo, ki je v praksi težko uresničljiva. Dokler si ne bomo priznali, da je zdravstvo zelo kompleksen sistem v nenehnem razvoju, ki potrebuje prav tako zdravstveno-informacijsko podporo, in dokler ne bomo razumeli, da je dolgoročno partnerstvo najverjetneje pravi način, bomo imeli odlične gostilniške debate.

Če uživate v člankih, jih delite s prijatelji. Lepe stvari je lepo deliti.