Tehnološki dolg

Tehnološki dolg je čudovita metafora, ki jo je pred 20 leti razvil Ward Cunningham, da bi lažje pojasnil svojemu šefu koristi refaktoriranja dela kode, ki jo je sam ustvaril pred časom. V tej metafori je hotel pokazati, da pristop »hitrega in umazanega« razvoja programske opreme ustvarja tehnološki dolg, ki je v praksi podoben nančnemu dolgu.

Kriza običajno prizanese le res redkim. Zato se je v večini organizacij v zadnjih letih njenega trajanja nabralo ogromno tehnološkega dolga, predvsem iz razloga zmanjševanja stroškov in premajhnih vlaganj v tehnologijo. Danes se to v podjetjih odraža kot neprestano krpanje programske opreme, ki mora podpirati poslovanje, in kot neučinkovitost na področju aplikacij, arhitekture ter infrastrukture, ki dušijo agilnost, ki jo vsi krvavo potrebujejo.

Tako imamo zdaj zelo pogosto situacijo, ko poslovna stran podjetja pričakuje od svojega IT, da bo sledil spremembam, ki jih zahteva digitalna preobrazba, na eni strani in nezmožnost odziva s strani IT na drugi. Rešitev se skriva v rokah CIO-ta in v njegovi zmožnosti hitrega odplačila nakopičenega tehnološkega dolga. Pri tem sta njegovi ključni vlogi vodenje in usmerjanje pravih tehnoloških odločitev, ki podjetju pomagajo maksimizirati vrednost novih tehnologij za podporo poslovanju.
Seveda pa tehnološki dolg ni v vseh organizacijah enak. Odvisen je predvsem od omejitev, ki jih podjetju prinašajo aplikacije, arhitekture, infrastruktura, ljudje in procesi. Njihove velikosti pa potem določajo tudi način njegovega odplačevanja oz. zmanjševanja.

Raznolikost aplikacij glede na kakovost in nekontrolirana kompleksnost programske kode običajno vodita v neučinkovit ter slabo odziven IT. Če temu dodamo še pomanjkanje arhitekturnega pristopa na nivoju celotne organizacije in discipline pri razvoju, pridemo do problema, ko imamo na eni strani visoke stroške razvoja ter vzdrževanja, na drugi pa počasnost in vprašljivo kakovost. Takemu pristopu sledijo pogosto tudi visoki stroški integracije zaradi neustrezne arhitekturne zasnove, rezultat pa je zelo omejena zmožnost hitrega odziva na poslovne potrebe.

Neučinkovitost na nivoju aplikacij in arhitektur ima seveda učinek tudi na infrastrukturo ter operacije, ki jih zagotavlja IT. Neustrezne arhitekture in nepotrebna kompleksnost programske opreme zahtevajo večjo infrastrukturo, kot bi bila potrebna v optimalnih pogojih, posledično pa to pomeni več strojne opreme, energije, licenc ter kompleksnejše upravljanje.

Zanimivo pa je, da je še vedno največkrat najbolj podcenjen dejavnik vpliv, ki ga imajo ljudje in procesi na velikost tehnološkega dolga. Zastarelo znanje in neustrezni operativni modeli, ki ne morejo slediti procesom digitalizacije v podjetju, eksponentno povečujejo tehnološki dolg na področju aplikacij, arhitektur ter infrastrukture. Zato lahko le prehod na enostavnejše in sodobne tehnologije omogoči podjetju optimizacijo poslovnih funkcij ter posledično znižanje stroškov.

Danes je ključno vprašanje v podjetjih, kako se znebiti tehnološkega dolga. V poslu in tudi tu velja pravilo, da se izplača delati samo tisto, kar tudi merimo. Zato je zelo pomembno izdelati prave metrike, tako poslovnega kot tehničnega tipa, s katerimi bo podjetje merilo napredek, kakovost in hitrost zmanjševanja dolga. V praksi si tu lahko pomagamo z mnogimi orodji, od tistih za preverjanje kakovosti kode in skladnosti s standardi do orodij za upravljanje portfelja aplikacij ter projektov.

Na področju arhitektur danes večina strokovnjakov zagovarja ključno vlogo vodstva IT, ki mora prevzeti odgovornost za načrtovanje in upravljanje novih IT- arhitektur. Na področju razvoja je trend, da se že od vsake aplikacije pričakuje, da bo imela svojo celotno funkcionalnost izpostavljeno preko API-jev. Še več je sprememb in novosti na področju operativnih modelov ter metodologij. Tu se danes pričakuje, da je podjetje sposobno uporabe različnih agilnih pristopov k razvoju aplikacij, ki vključujejo vse od konceptov DevOps do zvezne integracije. Uspeh na zgoraj opisanih področjih pa prinese podjetju še eno veliko prednost – poveča verjetnost, da mu bo uspelo pritegniti mlade talente, ki bodo razumeli nove digitalne arhitekture in pohitrili prehod v IT nove generacije.

Zmanjšanje tehnološkega dolga čaka vsako podjetje. Zahteva tako plačilo obresti kot glavnice, če povlečemo vzporednico s nančnim dolgom. Podjetje se lahko odloči, da bo z dodatnimi napori v vzdrževanje obstoječega stanja odplačevalo samo obresti ali pa z bolj radikalnimi posegi zmanjšalo tudi glavnico in s tem tudi resnični dolg. Brez njegove odprave pa je iluzorno pričakovati, da bo podjetje odzivno, konkurenčno in sposobno rasti.