Služba kot usluga

Če ste delodajalec, se vam je verjetno že dostikrat zgodilo, da vas je kdo prosil, da v službo vzamete njegovega ali njenega prijatelja, znanca ali sorodnika. Dostikrat to delodajalca postavi v neroden položaj, in to več kot samo enkrat. Načeloma s tem ni nič narobe, če dejansko obstaja potreba v vašem podjetju in ta oseba ima neka znanja in sposobnosti, ki jih lahko uporabite. Večja težava nastane takrat, ko ta dva kriterija nista izpolnjena. Takrat imate na voljo več možnih scenarijev. Navedel bom nekaj primerov, ki so zdaj stari že vsaj deset let, tako da je vmes minilo že dovolj časa, da so se vsi možni vplivi teh »transakcij« že realizirali. O vseh osebah bom pisal v moškem spolu, ni pa nujno, da to v vseh primerih drži.

Začnimo s pozitivnim scenarijem. Kot vsako podjetje ima tudi naše podjetje stranke. Tam delajo (vsaj za naš posel) vplivni ljudje, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na naš posel. V prvem primeru nas je predstavnik stranke prosil, ali bi lahko v službo vzeli njegovega sorodnika. Mlad, neizkušen, prva služba, nezahteven glede plače. Sicer neposredne potrebe po tem človeku nismo imeli, vendar smo ga vseeno vzeli k sebi. K sreči je bil zadetek v polno. Inteligenten, delaven, odgovoren in prijazen. Vsi smo ga vzljubili in kmalu se je zanj našlo dovolj dela, da je lahko produktivno sodeloval pri uresničevanju ciljev našega podjetja. Ko bi le bilo več takih primerov.

Naslednji primer je bil sorodnik enega naših zaposlenih. Spet je bila prošnja zelo lepo predstavljena, in ker smo ocenili, da bo to pozitivno vplivalo na njegovo motivacijo pri delu, smo ga vzeli v službo. Ta odločitev je bila malo manj posrečena. Novo zaposleni se ni dobro vključil v kolektiv, dela se je bolj branil, hkrati pa je bil tudi precej nezanesljiv. Njegovim najožjim sodelavcem je kmalu postalo jasno, da si z njim nimajo kaj pomagati. Zato smo ga začeli prestavljati po različnih oddelkih, če bi morda kje le našel tisto nekaj, kar bi rad in dobro počel. Verjetno vam ni treba razlagati, da so bili vsi poskusi neuspešni. Nasprotno, začel je kazati na napake vseh drugih, ki so delali z njim. Ker je v službo prišel prek zvez z nekom, ki je bil kar visoko v hierarhiji podjetja, se je čutil poklicanega, da kritizira vsako nalogo in vsakega sodelavca, ki mu je prekrižal pot. Ta primer se je končal tako, da smo na koncu izgubili oba. Sicer ni bilo hudih zamer, a grenak priokus je ostal.

Zadnji primer, o katerem bom pisal, je bil človek, ki smo ga v službo vzeli zaradi (baje) odličnih povezav v politiki in gospodarstvu. Seveda smo bili vsi polni pričakovanj, kaj vse nam bo ta zaposlitev prinesla, na koncu pa ugotovili, da razen stroškov službenih poti in reprezentance nič kaj drugega. Sicer smo potrebovali nekaj let, da smo prišli do tega spoznanja, najhujše pa je sledilo po tem spoznanju. Ko smo si bili edini, da s tem človekom ne bo nič, smo nekateri prišli do sklepa, da bi ga bilo najpametneje odpustiti. Vendar kot ekipa nismo bili složni. Nekateri so se spraševali, kaj se bo zgodilo, če odpustimo človeka s tako dobro mrežo poznanstev. Kaj se bo zgodilo, če se mu zamerimo? Kaj, če se nam odloči maščevati? Nam to lahko povzroči škodo? Vse to so utemeljeni strahovi in kar nekaj časa je trajalo, da smo le prišli do ugotovitve, da je vseeno najbolje, da zajamemo sapo in naredimo to, kar moramo. In potem se je zgodilo – nič. In to nam je bila lekcija za v prihodnje. Če ti nekdo s svojimi zvezami in poznanstvi ni sposoben pomagati, ti zelo verjetno tudi ne more škodovati. Dostikrat postanemo talci svojih uslug, ki se na koncu izkažejo za medvedje. Zato pogum v roke in naredimo to, kar je prav. Tudi preostali sodelavci bodo to znali ceniti.