Moramo (se po)govoriti o IT

Moramo (se po)govoriti o IT
16. 10. 2020 Adam Sabljakovic

Janez Gruden Tehnični oddelek / Infrastrukturne rešitve - Cisco CCIE

Industrije delujejo po sistemu vdih – izdih. V času rasti podjetja popolnjujejo storitve in službe. Ob zastoju, sledeč božanstvu kapitalske donosnosti, izdihnejo marsikaj, kar se je še do nedavnega zdelo bistveno. Vključno z ljudmi. V družbah zahodnega sveta ni veliko drugače. Mamljiv vdih virusne (po)dopustniške osvoboditve je ponovno izdihnil omejitve. Drugemu valu na ta način ni bilo moč uteči. Kljub temu,  za IT sistemsko integracijo to nujno ne pomeni umika v ilegalo. Na družbenih omrežjih, prenapolnjenih s pamfleti korporacij in vplivnežev našobljenih ustnic ter kipečih mišic (ko bi se le malikovali izključno med seboj), poskušamo  preživeti z vsebinami.  V podjetjih namreč nismo te sreče,  da bi solili pamet o vsem,  vsakomur. Ker v času zapovedanih osamitev  novic o relevantnosti našega početja ne moremo širiti inkognito,  potreba deliti razmišljanja na digitalnih platformah (kar se udejanja z modrovanji v kolumnah, beri »blog«), zato priprava tehnoloških spletnih dogodkov (»webinar«). Zakaj se zdi tovrstna navidezna (e-)prisotnost pomembna, saj ne prinaša množice »všečkov« niti neposrednih dohodkov, kaj šele marketinških točk? Če predavanja v živo pozorno posluša polovica, preostalim nekaj ni všeč ali so brezbrižni, se na digitalnih platformah odstotek zainteresiranih dodatno zniža.   Čemu vztrajati?   Zaradi gradnje samozavesti skozi preudarno prisotnost v javnosti, ter moči spoznanja, česa vse ne vemo. Vedno pride jutri.

Faktografski zapis zgodbe. Leta 1997 me je navdihnil svet tehnološkega inštruktorja. Čas, ko so se gradila omrežja in svetovni splet (Internet) na temeljih (večinoma) Cisco tehnologij usmerjanja EIGRP, OSPF, IS-IS (kratica onih razbojnikov nima veznika) BGP,  MPLS, MPLS-TE. Tako se nekaj let vrti svet, medtem ko je doma rasla hiša. Sočasno so mojstri izmojstrili poslovni čut za oceno honorarjev,  večinoma so romali neposredno k njim, s krajšim oddihom na bančnem računu.

Izvajanje tečajev se začne v Ljubljani (z udeleženci od vsepovsod), skorajda sočasno prve mednarodne poti vodijo v London. Na mizi štirje usmerjevalniki, v pomanjkanju izkušenj nočni študij standardov (RFC, IETF) in letalo pod noge. Kot Špartanci, domov s ščitom ali na njem; več kot vreči iz predavalnice me ne morejo. Preživel, videl pol sveta, spoznal  kako mnogi vedo še manj.  Tekli so meseci razvoja materialov, vaj,   potem v učilnice (sejne sobe) pred inženirje. Po Župančiču, tedenska žebljarska »štanca«,  od devetih do poldne, od enih do petih, do treh (petek). Na poti letališče, letalo, letališče, letalo, neskončno posedanje. Predavateljski kruh je trd – skupna ocena tečajnikov pod 4.3 (od 5) zahteva obrazložitev.  Za obisk konferenc ni bilo ne časa ne volje. V eno smer študij tehnologije, nazaj romani kraljev čakalnic Brown, Grisham…; biografije, Hadrijan, Kennedy, Churchill, Mandela… pol zamešal, ostalo pozabil.

V smeri gibanja sonca. Sydney (slovar brez zadetka s poslovenjenim imenom),  soba nasproti opere.  Jutranji pozdrav s portirjem, ki zna razlikovati delavski razred v množici turistov. Televizija prenaša avstralsko verzijo ragbija,  kjer splošen ravs ni bil izključno del igre. Hrusti so z modricami krasili naslovnice lokalnih časopisov še cel teden. Dežela spodaj od ustanovitve dalje ostaja dežela za prave moške. V vseh ozirih. Vprašanj tečajnika iz Tasmanije nikakor nisem razumel. V primerjavi s tem momljanjem je škotski naglas izborna izreka. Odrešitev pride s prevodom celinskih Avstralcev – iz angleščine v angleščino.

Zgodovina tam doli je mlada dama v primerjavi  s starim svetom. Olimpijski spomeniki so dve leti po dogodku že samevali, kot da bi lovil zgodovinski zaostanek. Pica s kengurujem (kar tujec hoče, dobi) ter moje neumno vprašanje ali lahko namesto merlota poskusim kakšno domačo sorto vina (le od kje so prišli trsi). Zagato reši izbira priljubljenega portovca.

Smoga poln Seul prepreden z neskončnimi podzemnimi pasažami pod nogami nebotičnikov. Pred skoraj dvema desetletjema še brez telefonov, ki nam danes kradejo pamet. Vzhodu, kot se spodobi, oznanja prve znake sodobne prihodnosti.  V lokalih z video ekrani mladi pari buljijo v konzolo, namesto v očke.

Naročen prevoz z letališča s pol daljšim korejskim avtom enake znamke kot v domači garaži. Preko 38-ega vzporednika, blizu mesta podpisa mirovnega sporazuma Panmunjon (starejša generacija pomni ime iz časopisja), monumentalen kip prvega med severnimi Kimi ovit v meglo.  Od razsvetljenstva velikega vodje nič. Preko demilitarizirane cone nisem lazil. Kdo ve, morda od tu izraz DMZ v IT izrazoslovju. Pozimi občutno mrzlo, odprta vrata preko polotoka do Sibirije. V vojaškem muzeju, kot se spodobi,  izključno zmage. Skrito v kotu nekaj kako so jih skupaj z mentorji dobili po nosu v Vietnamu.

Vsekakor dežela za zgled,  ko boste otrokom ponovno pridigali o spoštljivosti do starejših. Drobiž upogljivo raca naokoli,  oklepajoč se rok starih staršev. Pri nas se, če dedek ni kavelj, pamž iztrga ob prvem »hočem to«.

Peking, šest let pred olimpijado (nekaj časa so me spremljale).  Državniški hotel z enakim imenom prvič prenovljen v sedemdesetih, v čast obiska predsednika Nixona. Ocena – predsedniško. Privatno to raven hotelskih uslug preskočim z izgovorim, češ da nimajo pristnega lokalnega vzdušja. Neuspešno, le kdo bi verjel.

Od vrveža mesto ne zaspi.  Večerni zvok ročnega tlakovanja neskončnih trgov. V času prehodnega obdobja med sistemoma prost prihod prebivalcev v prestolnico ni bil kar tako mogoč, z izjemo delovnih rok, te sprejmejo povsod.  Dva pasova za avtomobile, dvakratnik namenjen kolesom. Pred semaforji biciklistov kot v ospredju maratona Franje. Blizu Maovega mavzoleja in prepovedanemu mestu salon z luksuznimi avtomobili. Državni kapitalizem na obzorju.

Na tržnici omenijo prvo »kopačko« slovenske reprezentance (svetovno prvenstvo l. 2002).  Tri dni zapored na lično urejenem vogalu večerjal odlične kitajske dobrote. Dokler nisem preveril napisa, ki ja izdajal japonsko pokrajino. Če je dobro, je vseeno. Kitajski zid, palače ter budizem vs. konfucianizem vs. maoizem? Kamen veličasten,  glede ostalega premalo poduhovljen,  kdo bi vse doumel.

V učilnici pomenljiv odgovor, zakaj nihče ne postavlja vprašanj: »V našem šolskem sistemu predvsem poslušamo. Kako mislite, bi profesorji zmogli potešiti radovednost posameznikov preštevilnih v generaciji?«.  V izogib monotonosti, sam postavljal vprašanja,  na  katera sem poznal odgovore. Nekoliko smešno, a je delovalo. Spričo kulturnega razkoraka v dojemanju humorja nič kaj več od zabavnejšega programa.

Bombaj/Mumbaj, s potjo od hotela do pisarne preko četrti,  kjer so (zapisano, kot prodajal taksist) snemali film o revnem milijonarju.  Zjutraj so otroci,  lepo oblečeni v belem,  lezli iz vsemogočih lukenj in čakali na prevoz do šole. Povsem drugače doma dva zamazana že ob izhodnih durih, še preden sta bila odpremljena v vzgojne ustanove. Med deveto zjutraj in osmo zvečer (toliko traja neučinkovit delavnik) sluga (verjetno predstavnik nedotakljivih) v moderni stavbi servira čaj s piškoti. Ostane pri evropskem »hvala«, morda med kastami  zahvaljevanja niso v navadi. Če se slabo poročiš, si si sam kriv, če se nesrečno rodiš, ne. Vsi služimo komu.

Spet drug premeteni taksist prostodušno prizna, da se za brezbrižnostjo do takrat skromne rabe čelad v morju mopedistov, spanja na pločnikih, skriva preštevilnost. Sploh pa, zakaj se zahodnjaki čudimo socialnim umestitvam, saj tudi v Evropi vemo, kam kdo sodi. Lekcija naučena.

Še nasvet, če človek zaide in ga ujame mrak – brezbrižno roke v žep in suveren pogled naprej. Drža hiteče zamišljenega uslužbenca tuje korporacije. Tako te berači pustijo pri miru. Ne deluje povsod. Ko skupina vidno jeznih Afroameričanov v ZDA nudi »pomoč«, sledi obrat  urneje kot sicer.

Dubaj krasi začetek štetja novih tisočih z razvpito arhitekturo (pod žgočim soncem pokrito smučišče, nekoliko bizarno; za otoke v obliki palme vsi vedo), a z vzdihovanjem nad neenakostjo na zemeljski obli,  lahko bralec na tem mestu zaključi. Delovni teden ali dva slika družbo v realnejši luči, kot turistični obiski.  Videz te izdaja kot zahodnjaka (privzeto katolik). Nisi Anglež (bivši protektorat), Američan … potem ni pomembno. Kot drugje, opravi svoje delo in pojdi.

Po pričevanju tečajnika, ženinu pripišejo sto tisoč USD,  vendar samo pod pogojem izbrane neveste iz sorodnega plemena v hierarhiji. Socialni korektiv imeti več najdražjih izginja. Ali enako velja za mogočnike niso povedali. Nižje na lestvici se njihovemu nesrečnemu znancu ni mudilo domov;  ženi, da sta se združili proti njemu. Pri nas nimamo tovrstnih finančnih spodbud, ostale ugodnosti naj kar imajo.

Južna Afrika, dežela polna kontroverznosti in prekrasne narave. Trikrat na koncu sveta (Cape Town), vsakič neuspešno na otoški gulag velikega borca (Robben Island). Srednji sloj  ostaja po zemljiških hektarjih precej premožen. Obisk pri maratoncu, ki  polno razdaljo maratona obkroži okoli očetove plantaže. Z elito vseh barv nobenega stika. Revščina? Podnevi povsod, zvečer premalo v hlačah, da bi z rokami v žepu lomastil po barakarskih predmestjih. Slutnja, kako tamkajšnjemu življu ne bi bil utegnil dopovedati od kod prihajam, pretekle krivice slikajo svet črno-bel.

Nazaj v Evropo. Pred dobrim desetletjem jeseni še siva Moskva. V skromnem hotelu hladilnik Gorenje. Prijeten občutek. Zatemnjeno steklo poleg receptorke namenjeno  spečemu KGB-jevcu (oz. karkoli po novem). Konec tedna  opogumljen s skorajšnjo vrnitvijo domov do pulta: »Malo vodko prosim,  se ja spodobi v Rusiji.« »Njet«. S točajem,  z deci kozarcem v rokah,  s težavo skleneva pakt na polovici. Kljub temu zvečer brundamo »Oči černije«.

Naša bivša država ali kar je še ostalo od opismenjevanja (cirilica) tokrat pride prav. Kajti, nemški inštruktor v ekipi je deloval povsem izgubljeno pri napisih v mestu, galeriji Tretjakovskaja.  Z obešenjaško žlehtnobo, kako konj  pred Kremljem nosi cesarja Napoleona, namesto generala Žukova, se zaključi nepravična slovanska prednost. Obisk lani razkrije v nebo vpijoče spremembe. Moskva postaja najlepša svetovna metropola. Ni vse res v (zahodnih) medijih.

Zapuščeni Milano v času tik pred koncem počitnic (»ferragosto«). V restavraciji poskus narediti vtis z naročilom lokalne jedi: »Milanski zrezek prosim« –  dobil dunajskega. Sledi poduk natakarja o originalnem izvoru jedi, kakopak…uganili ste.

Madrid zaznamuje tek za denarnico, v začasni hrambi mlade zmikavtke. Vrnjenemu nasmehu v metroju v lasten posmeh grenka kazen. Kdor nima v glavi,  ima v nogah. K sreči  tatičin slabo izbran trenutek še enega dne med ljudmi. Na vhodih so ob obletnici bombnih napadov namreč stražili oboroženi orožniki.  Metropolitanske policije nikjer ne slovijo po uvidevnosti ko gre za tujo polt.

Dva muzeja – nogometni hram Bernabeu (kraljevski samo po imenu), umetniški Prado. V slednjem  med angelčki  za dve nebesi presune stvaritev (po spominu) triptih Vrt zemeljskih naslad  (Bosh). Nekaj posebnega, ena največjih svetovnih umetnin. Likovno neuk imam talent za drag okus.

Oslo. V zgodnjih letih novega tisočletja prvikrat med letališčem  in mestom vskočim na avtomatsko krmiljeni vlak.  Nikjer nikogar. Prav tako na hišnih oknih nobenih zaves, pozimi se stemni kmalu po poznem kosilu. Ulica, ki vodi  do začasne službe polna mladih odvisnikov z izpitimi obrazi. Napredek?

V nasprotju s pričakovanji se tam gori delavnik konča ob pol štirih. Komaj sem jih zadržal do konca delovnega dne.  Zadnji dan tečaja, na ogromnem ekranu operativnega centra, namesto vaj preklopimo na  žogobrc Brazilija-Anglija (svetovno prvenstvo 2002), ter tisti gol, prejšnjega izmed četice »ronaldinjov«. Verjetneje podaja, kot čez pol igrišča strel preko vratarja.

Za Slovenca obvezen obisk skakalno-tekaškega svetišča. Tam videne smučke primerne za v cel sneg čez drn in strn, potem najdem na spletu. Nižje proti zalivu kraljujejo vile. Strošek bivanja v naravi z enkratnim pogledom na mesto? Neprecenljivo,  honorarji tako daleč ne sežejo.

Ničkolikokrat svetovljanski London, natančneje Stockley park. Kdor se utrudi tega mesta, se utrudi življenja. Zadnjo dnevnico sem po pravilu investiral  v žganico (viski),  z dostopnejše strani police vstran od nekaj sto funtov. Naložba v prijateljsko sosedsko pomoč (gradnja). V odsotnosti prilike poskusiti, razvijem nevljudno razvado. Preden je darilo romalo naslovniku, zamašek ven pa pol šilca na zob. Koliko zbadanja na ta račun,  steklenice kljub temu nihče ne zavrne. Ipswich –  tisti teden se v Parizu zruši Concorde. Dan, dva zatem ob vzletu tesnobno v letalu.

Pred domačimi durmi vsakokratna streznitev. Nobenega »Would you like anything else sir?«, nihče ne pograbi kovčka.

Bern s filmskim prizorom: majhno letališče, zaprta pista, pred tem letalo-poštar ravnokar spusti paket. Lokalni uslužbenec z mopedu podobnim vozilom hiti pobirat  omotan tovor. Potem se zapornica za letalski promet dvigne. Mladi mož v uniformi se na letalu s propelerji vidno zabava: »Čaj, kava ali…. vprašanje iz vljudnosti. Jaz sem pilot, posadke ni«. Ponoven postanek za dvig zapornic, lokalni cestni promet ima prednost. Švica! V preddverju izložba ljudske znamke ur – ugibam, zakaj nosim najcenejšo izvedenko (le od koga dobil v dar).

Carigrad prvič. Tečaj za veliko banko. Nenavaden občutek. Nekaj tisoč zaposlenih, štiri petine deklet. Če tu človek ne najde družice?

Kasneje v hotelu visokega razreda sredi gluhe noči. V lovu na zgodnji šoferski avion proti Ljubljani, receptor navrže ali je soba prazna. Kakopak! Stopnišče gosti dva majava gospoda v družbi mlajših deklet. Nečakinj se temu uvidevno reče, oblečenih tako, da bi ju v nočnem hladu ogrnil ter tako obvaroval pred mrazom.  Le kaj je porekla sobarica: »Pet noči zgleden gost, čemu zadnjo razdejanje?«.

Stuttgart, mesto z značko avtomobila na mestih, kjer  drugje visi križ, kjer poleg gospodov, tudi gospe, ki dajo kaj nase,  prisegajo na prav to tovarniško zvezdo.  Pri stranki v omrežju čista zmešnjava. Prav nič nemško.

Hotel v  Budimpešti v spodobnem delu, tak sem tudi jaz.  Vsak večer,  vzgojen kot sem, odzdravljal dekletom pred vhodom. Smehljajoč so vabile kogarkoli, sicer pa,  kdo bi zapisoval, kar bi utegnilo škodovati. Evropsko prvenstvo v nogometu (Avstrija) dobra alternativa.

Dva meseca po olimpijadi  v Atenah prizorišča z odstranjenimi reklamnimi panoji razkrivajo neolepšano sliko. Hotel v katerem klima vsake pol ure zaropota, kot vžig starega traktorja. Tretjo noč se z ropotalom spoprijateljiva. Zvezdnik tedna,  tečajnik z debelo uro zamude: »Drži, državna firma me šola, samo kaj,  ko nimam urejenega parkirnega mesta.« Potem kakšen dan celo najde prostor.

Večerno listanje mednarodnega časopisja razkrije prva obtoževanja glede javnih bilanc. Čez nekaj let  finančni trgi bijejo plat zvona z znanim razvojem dogodkov.

Bivališče v Parizu ni bilo v imenitnem delu. Ob vstopu v lokal na postaji metroja nekaj metrov točilnega pulta obnemi. Naročilo »un-demi« v nikakršni francoščini pomiri prisotne. Nisem bil (delovni) inšpektor ali zares aktivno iščejo delo. Prost dan izkoristim za ponoven obisk znamenitosti. Najboljša reč v Luvru ni gospa s skrivnostnim nasmehom ali flamski mojstri, temveč na smrt utrujenemu,  kavarna.  Naslednjič predavanje v sklopu dogodka v Disney parku. Neprimeren izbor, kič.

Preko luže, Čikago. Dvakrat v predmestju, nikdar v centru. Konec tedna sodelavčev pok po rami, bova nekaj spila, potlej se odpraviva,….kakorkoli, nikakor do cilja.

Toronto, mogočna anglosaška arhitektura ob jezeru. V zalivih festival »blues-jazz« glasbe. Uspešnica večera    standard Mustang Sally  v izvedbi muzikantov malce utrujenega videza – kakršen medtem postaja moj. Bolnišnica,  kamor so se hodili čistit grdi rački  »rock«  scene iz skupine kotalečih kamnov.  Kanadski zdravniki niso bilo dolžni poročat oblastem o najdenih substancah (veliko dela, rezerviran cel trakt).  V bližini Niagara, vode kolikor hočeš (ugibam) meni Tesla in zgradi elektrarno.

Preko jezera Ontario malo znano mesto Rochester z veliko bolj prepoznavnim imenom Kodak, podjetjem z izumom digitalne fotografije pahnjenim v pozabo.

Silicijeva dolina (San Jose). Prvi obisk v poznih devetdesetih (l. 1997). Voznik tramvaja, pomotoma sem se odpeljal v remizo, navrže: »Slovenija, Ljubljana, berem National Geographic«. Razgledani ljudje so povsod. Odsvetovali so mi obisk San Francisca na prosto soboto, češ da imajo neko čudno parado. Sedaj lahko vsak zabavlja čez nevednostjo.  Svetovno znana povorka se (danes) imenuje mavrična – tistikrat maškarada polgolih teles  krasi znano promenad z imenom Market.

V nebo segajoče stolpnice pomešane s smradom beračev. Mesto so vzeli za svoje zavoljo zmerne klime; odrekanja sredstev zdravstvenim ustanovam doda svoje. Blišč in beda. Amerika (sprva izboljšana verzija Evrope) vsakokrat upraviči status dežele nasprotij. V učilnici se med odmorom krešejo mnenja v zvezi še enega izmed razvpitih sojenj. Kabelski TV program z zametki sodobnih resničnostnih šovov, kjer pogosto realnost prekaša fikcijo.  Kot godrnja Springsteen,  »57 Channels And Nothin’ On«.  Večji vtis naredi pročelje univerze z napisom »Spremeni svet od tu«, s  trgom upora proti vojnam, boja za človekove pravice, vrnitve moči ljudstvu. Impresivno –  močne ideje pogumnih in izobraženih ljudi. Dandanes nasprotno, vsakdo lahko mede z zarotami. Tehnologija omogoča prismojenim »prime time«, na zagovornike ravne zemlje iz vsega sveta se lahko aboniraš kar v domači dnevni sobi.  Ampak, te ali one novosti z neumnostmi vred  gor ali dol –  možnost izbire vključuje rabo stikala »izključi«.

Reno (Nevada – mustangi ponovno, tokrat konji); Raleigh Durham (S. Karolina – v zraku proti ZDA brezplačno povabilo v prazen prvi razred); Leuven (mestni trg, študentsko veseljačenje); Stavanger (fjordi); Basel (»Modre tabletke za gospode so v portfelju konkurenčnega farmacevtskega giganta« – le kako so vedeli kaj me zanima?)…Bled, Portorož (novembra epidemično zapuščen).

Predolg sestavek strnjeno v nekaj stavkih. Zapisi v obliki modrovanj ter spletni dogodki imajo, čeprav se zdijo prikrite,  stične točke s predavateljskim,  svetovalnim poslom.   Javno nastopanje,  ki z vsemi pastmi izpostavljanja daje inženirjem (podjetjem) prepoznavno samozavest. Moramo govoriti o našem IT poslanstvu. Bistvena je zgodba – razlaga kako delajo stvari in čemu tako, kakšna je vrednost. Preudaren odnos brez pretirane resnobnosti, premlevanja, obstranskega ukvarjanja sledeč  formi praznih krilatic. Namesto nas bo šel naprej nekdo drug. Končali bomo v poslovnem izdihu,  še preden nastopi naš čas.

 

15. oktober 2020

# StopCOVID19 WeAreSRC