Zgodba. Ta del je najenostavnejši. Za začetek kaj ponujamo, rešujemo in najpomembnejše komu je namenjeno (imamo uporabnika, naročnika, stranko)? Pišimo o sodobnih tehnologijah, o njihovih vplivih. Polovico tistega, česar nismo storili v preteklosti (v celofan zavit tehnični dolg, ki smo ga sami zakrivili), četrtino, za kar bi radi potrošili proračun (kajti sredstva se lahko razporedijo v konkurenčni oddelek) in za dobro vago še nekaj modernih futurističnih misli. V kolikor se realizira polovica zapisanega je namen dosežen. V svetu IT infrastrukturnih rešitev je karta, na katero je varno stavit, »vpliv sodobnih tehnoloških trendov na razvojne usmeritve« – torej digitalizacija oz. digitalne arhitekture. Ker hočemo naredit vtis jo opremimo z verzijo. Nikar ne začnite z 1.0, prvo različico dežurni kritiki nemudoma raztrgajo. Zakaj ne kar z 2.0, redki bodo preverili predhodno, morda zmotno sklepali, da je prvo že prelistala uprava in ostali oportunistično tiho. Tako vstopimo na vrtiljak.

Rdeča nit? Spremembe. Redko kdaj strategija govori o ohranitvi obstoječega pristopa, sicer ne bi bila razvojna. Generični predlogi praviloma temeljijo na predpostavki, da so spremembe v načinu dela možne samo s sistematičnim pristopom. Digitalizacija ne govori o tehnologijah, temveč o tem, kako se spreminja industrija. V infrastrukturi se izogibamo digitalizaciji obstoječih opravil. Tendenca rešiti organizacijski problem s strojno ali programsko opremo ni učinkovita. Tehnološki in organizacijski silosi so v analizah pri vrhu razlogov tehnološkega zaostanka v IT segmentih. Trendi digitalne transformacije odpirajo vprašanje, »kako izkoristiti tehnologijo za doseganje poslovnih ciljev v ekosistemu partnerjev, strank, naprav, zaposlenih« – spreminja se način dela.

Sledijo viri, kot se učeno reče ljudem in opremi. Število je omejeno, v trenutni situaciji nam uprave brez načrtov, podkrepljenih s številkami, ničesar ne odobrijo. Ni nujno slaba novica, tako vemo pri čem smo. Odgovor se skriva v optimizaciji procesov, opuščanju zastarelih programov in rabi novih tehnologij. Digitalizacija poslovnih procesov je vseobsegajoča tema izboljšav v informacijskih oddelkih. Ključno postaja programsko upravljanje sistemov z vpogledom v dogajanja: varnost, analitika, razširljivost, predvidevanje z možnostjo prilagajanja aplikacijam v realnem času. Infrastrukturni sistemi postajajo skupek elementov interpretiranih v podatkovnih sistemih. V dokumentih opisujemo razloge za uvajanje novih principov za opravljanje še vedno relevantnih storitev (orkestracije namestitvenih opravil, avtomatizacije ponavljajočih se nalog, poenostavitve načina dela). Vsakič znova govorimo o nujnosti testiranja (ne tistega z dnevnih novic) in o skrbnem načrtovanju posameznih korakov. V kolikor nam zmanjka vsebine, jo najdemo na spletu v obliki pred-prodajnih dokumentov, kjer odsvetujem nekritično povzemanje. Tovrstni pamfleti so pisani za korporacijska okolja z visokimi proračuni. Brez ustrezne prilagoditve v okvir zmožnosti in poznavalskega kadra (oz. vlaganja v izvedbeni potencial), najboljši nameni ostanejo le sled na papirju.

Imamo strategijo, potrebujemo bralca. S poslovno-tehnološkimi usmeritvami v IT industriji je velikokrat takole (kadar gre za vsebinske načrte, ne kako bomo prodali še eno podjetje). V dobrih časih so nebodigatreba, povsem zadostuje rast prometa pri ustrezni dobičkonosnosti oz. karkoli je že aktualen cilj. Nasprotno, v času mrtvila, ali negodovanja finančnikov zavoljo likvidnosti, hlastamo po zapisani usmeritvi – zares zasledujejo jo redki, zanašajoč se na uveljavljeno razumevanje izkazov uspešnosti. Človeško se je pritoževati, češ da ni jasnih smernic – v kolikor jih imamo, ne vemo, kaj z njimi početi. V izogib gordijskemu vozlu tavanja med možnostmi, se nemalokrat prihodnost pooseblja s posameznikom, ki je v podjetju prepoznan kot najvplivnejši, ki morda zares največ ve ali je samo najglasnejši.

Komu je namenjena? Seveda se je potrebno pri zahtevnejših načrtih poglobiti in se opredeliti. Naj tej poti stoji nekaj ovir: brezbrižnost, kljubovalnost udobja, interni mnenjski obrati (če ni zapisano, lahko kasneje spremenim stališče). V primeru naročenih in plačljivih študij priznanih svetovalnih hiš, pogosto ne priznamo, da ne razumemo oz. se nam predlogi ne zdijo uresničljivi. Ampak vsaj preberemo, ker ni bilo poceni. Prodati pamet je tudi znanje. Spet drugje, pisce od namere odvrne lasten dvom, kaj mi je tega treba bilo, vedoč, da ideje rade postanejo tarča dlakocepskega seciranja. Ne trdim, da avtorjev ne zanese na stranpoti ali celo v neumnosti, vseeno si prizadevanje ne zasluži ignorance, temveč argumentirano pozabo. Gredo pa mestoma poenostavljeni odzivi do svete preproščine. Na primer, v dnevni besednjak se plazi moderna krilatica »Too Long to Read«, ki daje pridih vzvišenosti, pa je verjetno bližje bralni lenobi. Pričevanja govorijo o tem, da se odločevalci izogibamo težjega teksta na dvajsetih straneh. Kultura sestankov, »spin-ov«, čivkanja in tistih poldrugih sto znakov predstavlja nove norme (ne)učinkovitega komuniciranja. Nekaj visoko etičnih besed, slikica ali še bolje video, stotine všečkov pod recikliranimi bistroumnimi učenostmi (sonce da zjutraj vzide), vse skupaj začinjeno s ščepcem odobravanja krdela somišljenikov, kako da s tehnologijo rešujemo svet in ki nas dela vse jako razumevajoče oz. pripadnike novodobnih odrešenikov v stilu agitpropa nekih drugih časov.

O refleksiji, dvomu, ne duha ne sluha. Ironično, sodoben človek povprečno preživi nekaj ur dnevno priklenjen na Internetno ponudbo instant novic. Brezdelju danes pravimo »infotainment«, naši predniki pa »čas bogu krasti«. Spoštovani bralci, ker popularna kultura ni začetek sveta, berimo, v kolikor so neumnosti, zavrzimo. Če ste se prebili do te vrstice, sem jo dobro odnesel. Tehnološke strategije niso privzeto nepotrebno branje, za katerega nimamo časa, niti tisočstranska saga plemiških protagonistov v Vojni in miru. Ta ostaja aktualna še stoletje; medtem ko je povprečni načrt sestavljen le na nekaj desetih straneh, z rokom trajanja omejenim na največ nekaj letnih proračunov.

Ne pozabite na moto. Moderno je vključiti nekaj navdihujočega, inspiracija pa to… Naj pojasnim. V večernem pomanjkanju športnih prenosov in razklanosti družbe, ki veje iz informativnih programov, vključno z (lažnimi) novicami vsi-vemo-vse socialnih platform (v tujini ni nič drugače), se je odvijal »zapustimo zemljo« internetni prenos. Razvpitemu »high-tech« super zvezdniku je kljub začetnemu posmehu uspelo parkirati astronavta na vesoljski vikend. Naši veliki slovanski bratje niso več edini, ki nudijo taksi vožnjo proti zvezdam. Vendar njihovi veliki tekmeci to od nekdaj počno z več stila. Tisoče let star moto zahodnih »vesoljcev« – preko trnja do zvezd zveni za naše razmere bahavo, zato ostanimo skromni in pazimo kaj si želimo (zapisujemo). Ni potrebe, da gremo prek meja zmožnosti, toliko, da imamo izziv. Večina namer se izjalovi. Niti tega ne vemo, kam nas (poslovno) izvrže viharno 2020. Brez zapisane tehnološke usmeritve, bomo le še bolj izgubljeni. Potrebujemo nekaj, kar začrta tok prizadevanj, nas žene naprej – zgodbo. IT infrastruktura na misiji. Sliši se dobro.