V februarju smo zaznamovali 35 let odkar je moj oče, skupaj z nekaj kolegi, ustanovil SRC. Trenutno eno najstarejših še delujočih informacijskih podjetij v slovenski lasti. Ko se je SRC rodil, sem imel sedem let, ko sem se na njem prvič zaposlil, sem jih imel triindvajset in, ko sem v roke dobil krmilo, sem bil na začetku tridesetih.
Verjamem, da se mnogi od vas, ki ste stari najmanj približno toliko kot jaz, spomnite trenutka, ko ste se prvič zavedli, da ne spadate več med drzne, mlade, nadobudne kadre z veliko potenciala, ampak da se počasi že bližate dvajsetim letom delovne dobe in posledično spadate že med bolj izkušene. In potem ste se verjetno vprašali: »Le kam je pobegnil ta čas?« In nato je sledilo privajanje na novo dodatno vlogo, ki je prej nikoli niste imeli. Niste več samo vi drugih spraševali za nasvete, zdaj se za nasvete tudi drugi obračajo na vas. Kakšen šok! Hkrati pa tudi neke vrste priznanje, da vam je to kar ste doživeli in preživeli v preteklih letih, dalo dovolj izkušenj in znanja, da se tudi ostalim zdite kvalificirani za dajanje nasvetov.
Skratka, ko sem začel z delom na SRCu, je bilo podjetje približno pol toliko staro kot je danes. To je bilo poslovno zelo lepo obdobje. Povpraševanja je bilo ogromno, večini podjetij je šlo dobro in celotna IT panoga v Sloveniji je rasla z neverjetno hitrostjo. Investiralo se je vsepovprek, mladi so drli na trg dela, IT podjetja pa smo jih sprejemali s široko odprtimi rokami. Priznam, da je možno, da je zgodovinska distanca te spomine tudi malo olepšala, ampak v principu je bilo skoraj celo prvo desetletje v novem tisočletju za nas kar zlato obdobje. V tem obdobju smo praznovali 20 let podjetja in tisto praznovanje je bilo veliko, glasno in veselo.
Z globalno gospodarsko krizo, so se močno zamajali temelji marsikateremu podjetju. Tudi našemu. To obdobje upadanja naročil, krčenja stroškov, odpuščanja ljudi in bitk z bankami je bilo obdobje, ko sem dobil ključe od firme v roke. Takrat smo praznovali 25 let podjetja. Brez zabave, samo z nekaj drobnimi pozornostmi. Takrat vem, da sem samo upal, da nam bo uspelo praznovati tudi 30 let.
Z ekipo in sodelavci smo trdo delali, sprejemali težke odločitve in skupaj poskušali najti pot ven iz krize. In smo jo tudi našli. Okoli našega tridesetega rojstnega dneva nam je postalo jasno, da bomo preživeli. Sicer s kar nekaj praskami in modricami, nekaj manjši, ampak bogatejši za veliko življenjsko izkušnjo, ki nam je do zdaj in bo (upam) še naprej pomagala bolje voditi firmo v prihodnosti. Praznovanje ni bilo ekstravagantno, je pa bilo srčno, polno energije in veselo.
V zadnjih dveh letih so se IT proračuni zopet napolnili in cel svet se pospešeno digitalizira. Če v naslednjih petih letih ne pride do kakšne velike globalne katastrofe, se mi zdi, da ponovno vstopamo v obdobje, ko bo povpraševanje po naših izdelkih in storitvah presegalo našo ponudbo. Zato bo za nas največji izziv kako zagotoviti dovolj brihtnih glav, da bomo kvalitetno izpeljali vse projekte, ki smo jih in jih še bomo pridobili. Z novo strategijo smo si začrtali pot po kateri bi radi šli.
Ekipa, ki je zbrana na kupu je usklajena, motivirana in dovolj izkušena, da starih napak (verjetno) ne bomo ponavljali. Naše velike ambicije so uravnotežene z grenkimi spomini iz preteklosti, da slučajno ne bomo spet brezglavo investirali več kot si lahko privoščimo. Uspeh je lahko včasih naš največji sovražnik, saj te lahko hitro pripelje do lažnega občutka, da si nezmotljiv. Skupaj z bankami, ki te v takih obdobjih spodbujajo, da najameš še več kreditov za rast (ker so poceni), je to lahko zelo nevarna kombinacija. Zato je na dolgi rok, če se le da, mnogo bolje ohraniti trezno glavo in investirati predvsem v tiste ideje, ki ne bodo ogrozile praznovanj prihodnjih obletnic, tudi če se ne iztečejo tako kot smo hoteli.
Zato bomo 35 let praznovali optimistično in delali na tem, da bomo ob 40-letnici imeli še več razlogov za veselje!
